OTROČARIJE Mala se obeša po stolu, Starejši se valja po kavču in sproti meče žogico v vrata, jaz pomivam posodo. Mala začne: “Mami, mene kar naprej sprašujejo od kod sem. Pa sploh ne vem, zakaj. Ja od kod, iz Veselega, a ne?! Od kod pa naj bi bila?!” Pozorno jo pogledam in zasliševalsko vprašam: “Kdo te to sprašuje, kje?” “Ja ne vem, vsi. Povsod …” in se še naprej obeša in vesi, da mi le moja osredotočenost na pogovor preprečuje, da bi jo oštela. “Kdo so to vsi?” vrtam naprej. “In kje točno je ta povsod? V šoli?” “Neeee,” zategne. “Kje pa potem?” “Na igrišču,” se nekam zadržano zjasni. Aha. To je tista vrsta vprašanj ob katerih mi začnejo zvoniti alarmni zvonci. Čas je za pogovor. Pogovor o tem, da niso vsi ljudje niti vsi otroci samo prijazno radovedni. Da niso vsi razgledani in širokih nazorov. Da nekatere moti, da je polt drugih otrok temnejša, poteze nekoliko drugačne, lasje nakodrani in črni. Večkrat smo že imeli take in podobne debate. Kmalu ugotovim, ...