FINSKA ZGODBA (Odlomek) 1. Ležala je na zofi, gola pod odejami, z nežnim bledim obrazom in mokrimi lasmi. Imela je devetindvajset let, a jih ni kazala. Posebej ne zdaj; verjetno zato, ker so se ji mišice povsem sprostile. Glava ji je ležala rahlo vznak. Ko sem Zamfirju omenila, da bi ji jo morda poravnali, da ji jezik ne bi prišel v grlo, je odločno odkimal z glavo in še s kazalcem ter vsaj trikrat rekel »no«. Prav, ne bom se vmešavala. Zamfir že ve. V skupini je bil odgovoren za medicinsko oskrbo in pravkar si je prinesel knjigo za prvo pomoč ter Hanni spet začel dajati umetno dihanje. Pri uhajanju zraka iz pljuč so nastajali čudni zvoki, ki jim je posebej pozorno prisluškoval petletni vnuček zakoncev, ki sta nas gostila. Ker se zanj v vsej zmedi nihče ni prav posebej menil, je hodil k meni in ugibal, kdo se tako oglaša. Končno se je le domislil: žaba! Žaba tako dela! Odrasli so ga grdo pogledali in stara mama ga je odvedla proč. Naenkrat sem v sobi ostala sama, tik
OTROČARIJE Mala se obeša po stolu, Starejši se valja po kavču in sproti meče žogico v vrata, jaz pomivam posodo. Mala začne: “Mami, mene kar naprej sprašujejo od kod sem. Pa sploh ne vem, zakaj. Ja od kod, iz Veselega, a ne?! Od kod pa naj bi bila?!” Pozorno jo pogledam in zasliševalsko vprašam: “Kdo te to sprašuje, kje?” “Ja ne vem, vsi. Povsod …” in se še naprej obeša in vesi, da mi le moja osredotočenost na pogovor preprečuje, da bi jo oštela. “Kdo so to vsi?” vrtam naprej. “In kje točno je ta povsod? V šoli?” “Neeee,” zategne. “Kje pa potem?” “Na igrišču,” se nekam zadržano zjasni. Aha. To je tista vrsta vprašanj ob katerih mi začnejo zvoniti alarmni zvonci. Čas je za pogovor. Pogovor o tem, da niso vsi ljudje niti vsi otroci samo prijazno radovedni. Da niso vsi razgledani in širokih nazorov. Da nekatere moti, da je polt drugih otrok temnejša, poteze nekoliko drugačne, lasje nakodrani in črni. Večkrat smo že imeli take in podobne debate. Kmalu ugotovim, da o