OTROČARIJE

OTROČARIJE

Mala se obeša po stolu, Starejši se valja po kavču in sproti meče žogico v vrata, jaz pomivam posodo. Mala začne:

“Mami, mene kar naprej sprašujejo od kod sem. Pa sploh ne vem, zakaj. Ja od kod, iz Veselega, a ne?! Od kod pa naj bi bila?!”

Pozorno jo pogledam in zasliševalsko vprašam: “Kdo te to sprašuje, kje?”

“Ja ne vem, vsi. Povsod …” in se še naprej obeša in vesi, da mi le moja osredotočenost na pogovor preprečuje, da bi jo oštela.

“Kdo so to vsi?” vrtam naprej. “In kje točno je ta povsod? V šoli?”  

“Neeee,” zategne.

“Kje pa potem?”

“Na igrišču,” se nekam zadržano zjasni.

Aha. To je tista vrsta vprašanj ob katerih mi začnejo zvoniti alarmni zvonci. Čas je za pogovor. Pogovor o tem, da niso vsi ljudje niti vsi otroci samo prijazno radovedni. Da niso vsi razgledani in širokih nazorov. Da nekatere moti, da je polt drugih otrok temnejša, poteze nekoliko drugačne, lasje nakodrani in črni. Večkrat smo že imeli take in podobne debate. Kmalu ugotovim, da očitno uspešno. Kajti Starejši doda:

“Ja, mene tudi sprašujejo. Juš Lazar, ki me pozna že od vrtca, me vpraša vsakič, ko me vidi: “Od kod si ti prišel? Kje si doma?”

Že se pripravljam, da odprem usta. Moj odgovor bi bil dolgočasno predvidljiv. Pedagoško razlagalen. Moja mami je od tu …, oči pa iz … Živimo v/na … Rodil sem se v Ljubljani, tako kot verjetno ti.

Otroka zadevo rešita veliko bolj humorno in elegantno.

“Od kod neki sem,” povzdigne glas Mala in se zravna. “Iz Slovenije, itak.”

“Pa iz Evrope,” doda Starejši.

“S planeta Zemlja!” reče Mala. Zdaj že tekmujeta, kdo bo bolj domiseln.

“Jaz sem pa z Marsa. Ne, s Siriona.”

"In jaz z Lune. Ali pa s Saturna.”

“Z vesolja sva!”

Glasno se smejeta in tekmujeta naprej v idejah, od kod vse bi še lahko prišla in kako to, da njuni vrstniki tega ne vedo. Mala se nič več ne vesi po stolu. Starejši je zlezel s kavča in kot pri rokoborbi drug v drugega mečeta nove domislice namesto stisnjenih pesti. Vsaka naslednja ju spravi v še večji smeh.

Hvaležno si oddahnem. Če bo tako, me zanju ni strah.

                           ********************************************

Danes pride Starejši iz šole pozno.

“Kaj si že imel?” ga vprašam.

»Igre z žogo.«

“Kaj ste delali?”

“Igrali košarko, a ne?!”

“In? Kako ti je šlo?”

“V redu. Dal sem en koš. Učitelj nam je povedal, da v najboljši košarkarski ligi v Ameriki, v NBA, največ zabijajo črnci. Ker imajo najboljši odriv. In potem je dodal: Zato bo pri nas Starejši zabijal na koš.”

“To je rekel?”

“Ja.”

Namrdnem se. Vidim, da se mu po svoje fino zdi. Razmišljam.

“Da ne bom kaj rekla,” rečem na glas, ker v resnici ne vem, kako naj se v tem trenutku odzovem. Obrnem se na petah in grem zlagat perilo. Proti večeru se oglasi njun oče. Pustim jih same, a ne mine deset minut, ko pride k meni v kuhinjo in mi ogorčeno reče: “Veš kaj mi je rekel Starejši?! Pri košarki …” Prekinem ga.

“Že vem.” Vsaj glede tega se še vedno strinjava, si mislim.

Ko se je Starejši naslednjič vrnil z iger z žogo, ga malo podražim:

“Si zabil kakšen koš?”

“Neeee, mami! Za zabijanje sem še premajhen.”

“Aha. Saj vem.” Počoham ga z dlanjo po kuštravi glavi in si mislim: še dobro.

                           ********************************************

Ko je bila Mala še majhna, je trdila, da je temno bela. Ko smo bili pri njenih še ne štirih  letih na Komorih, je že prvi dan spoznala: “Mami, tukaj so vsi črni in rjavi razen naju, samo midve sva beli. V Veselovem sta pa samo ati in Starejši črna, vsi drugi so beli. Kako to?” Na Vrhniki so Mašine punce imele predstavo in nastop. Bila je očarana. “A ne mami, kako so tiste rjave punce lepo plesale?”

Svet je dojemala skozi barve in oblike. Še zdaj ga. Le da se zdaj strinja, da je tudi ona rjava. Knjige si raje, kot da jih bere, ogleduje. Ko je bila še malčica, mi ni pustila, da bi ji iz slikanic brala. Odgnala me je stran in si tudi po več ur ogledovala ilustracije. Do najmanjših podrobnosti.

Starejši se ni nikoli kaj dosti ubadal z barvami. Najljubša mu je modra. To naj bo vsem jasno. Risanja ne mara. Še najbližje risanju so mu načrti nogometnega stadiona ali igrišča ter zemljevidi. Z lahkoto je navezoval stike z vrstniki, kjerkoli že. Na Komorih se mi je včasih zazdelo, da se je počutil bolj sproščeno – dokler jezik ni postal ovira. Nekoč mi je razložil, kako se vključiti v nogometno igro na ulici, na plaži, med povsem neznanimi otroki. Takrat je bil star šest let: “Najprej samo opazuješ in tečeš po žogo, ko jim uide z igrišča. Včasih jo brcneš nazaj. To počneš, dokler te ne povabijo k igri.”

Mala zadnje leto vrtca, bilo je spomladi, kar naenkrat ni želela, da jo v vrtec spremlja ati. Motilo jo je, da le ona in še en deček dobivata drugačno malico kot ostali (brez svinjine). Spraševala me je, zakaj sem ravno jaz vzela črnca za moža. Seveda besede niso bile njene. Izražale so njeno stisko zaradi komentarjev, s katerimi so jo obsipali vrstniki. Vzgojiteljice niso o tem vedele ničesar. Nič niso videle, nič slišale. Spoznala sem, da so otroci v predšolskem obdobju, tisto zadnje leto pred šolo in morda še v prvem in drugem razredu, najbolj transparentni. Dovolj so artikulirani, da že znajo obračati besede, nimajo pa še svojega mnenja in komentarje staršev z lahkoto in brez filtra prenašajo v svet.

Na socialnem omrežju poteka debata. Sprožila jo je Metka Trdin, z opozorilom, kako zelo rasističen je izraz “mulat”, ki izhaja iz besede mula – križanec med oslom in konjem. “Kako pa potem rečete za svoje otroke?” sproži nadaljnjo debato ena izmed mamic. Njun očka je iz Afrike, iz te in te države. “In kako se otroka identificirata?” Vprašam Starejšega: “ Za koga se imaš?” Njegov odgovor je hiter, enostaven in jasen:

 “Za človeka.”