Skip to main content

O NAS


O nas:




Smo mami Jasna ter otroka Adam in Nawal. Radi gremo naokrog. Včasih blizu, včasih dlje. Včasih gre kaj narobe, večinoma ne. Glavno je, da si naredimo zabavno in lepo. Kadar ne potujemo, Jasna napiše in objavi kakšno zgodbo, ki ni povezana s potepi blizu in daleč. Ali pa tudi. Kakor se vzame.

JASNA: Najrajši bi šla »povsod«. Kljub temu, da večino časa le sanjarim, mi vsake toliko uspe, da se premaknemo tudi kam dlje. Še vedno upam, da se mi nekoč izpolni otroška želja po enoletnem potovanju okrog sveta. Države, ki sem jih največkrat obiskala ali se v njih najdlje zadržala, so me tudi najbolj zaznamovale: Egipt, Komorski otoki, ter Nemčija in Francija. Države, v katere bi se odpravila že takoj jutri pa: Peru, Argentina, Finska, Brazilija, Namibija, JAR in Kenija.

ADAM: Najrajši potuje z vlakom. Njegov cilj je, da obišče vseh sedem čudes sveta. Do sedaj je obiskal dve. Kadar ne potuje, najrajši od vsega igra nogomet. In pozimi smuča, če je sneg.

NAWAL: Potuje z njima, ker noče sama ostati doma. Čeprav bi marsikdaj raje v svoji sobi ustvarjala umetnine iz kartona in papirja, se ima na poti prav lepo.


Zakaj sem začela pisati blog?

Blog pišem, ker rada povem zgodbo. Rada si širim obzorja in rada tisto, kar sem spoznala in v čemer najbolj uživam, delim z drugimi. Potovati z otroki je od vseh načinov potovanj, ki sem jih preizkusila do sedaj, gotovo najbolj zabaven.
Nismo najbolj nori, niti ne najbolj drzni ali fotogenični. Ne gremo vsepovsod in zaenkrat še nimamo za sabo 30 držav in več. Vedno gremo v lastni izvedbi, brez agencij. Morda nam ne uspe vsako leto spraviti skupaj enega večjega potovanja, včasih niti vsaki dve leti ne. Se pa potrudimo, da iz pogojev, ki jih imamo, potegnemo največ. Zato so naša potovanja lahko zelo »budget«, a se imamo vseeno super. Ker nimamo avta, je včasih cela dogodivščina že priti iz Bohinja domov.  Morda tako navdušimo še koga, ki bi sicer marsikam šel, a ga je strah ali se mu zdi, da ne more. Tudi mene je marsikdaj strah. Kot edina odrasla oseba v ekipi, pa še ženskega spola, se na trenutke počutim kot bojevnica Xena. Solo z otrokoma so potovanja zame dobila novo dimenzijo, v kateri se tudi sama še učim. Med tem, ko je moj cilj in poslanstvo otrokoma predstaviti svet v vseh barvah mavrice, ju moram hkrati pred tem istim svetom, vsaj do neke mere, tudi obvarovati in zaščititi. Kot vsaka mama, kot vsak starš, sem njuno okno v svet. Katalizator in prevodnik hkrati.
V blogu bom s statistiko, informacijami in zgodovinskimi podatki bolj skopa. Deloma zato, ker jih lahko dobite kjerkoli drugje, deloma pa, ker se mi radi izmuznejo iz glave. Ali pa jih pomešam. Raje povem zgodbo. Ta vedno ostane. 



Comments

Post a Comment

Popular posts from this blog

  FINSKA ZGODBA (Odlomek)   1.   Ležala je na zofi, gola pod odejami, z nežnim bledim obrazom in mokrimi lasmi. Imela je devetindvajset let, a jih ni kazala. Posebej ne zdaj; verjetno zato, ker so se ji mišice povsem sprostile. Glava ji je ležala rahlo vznak. Ko sem Zamfirju omenila, da bi ji jo morda poravnali, da ji jezik ne bi prišel v grlo, je odločno odkimal z glavo in še s kazalcem ter vsaj trikrat rekel »no«. Prav, ne bom se vmešavala. Zamfir že ve. V skupini je bil odgovoren za medicinsko oskrbo in pravkar si je prinesel knjigo za prvo pomoč ter Hanni spet začel dajati umetno dihanje. Pri uhajanju zraka iz pljuč so nastajali čudni zvoki, ki jim je posebej pozorno prisluškoval petletni vnuček zakoncev, ki sta nas gostila. Ker se zanj v vsej zmedi nihče ni prav posebej menil, je hodil k meni in ugibal, kdo se tako oglaša. Končno se je le domislil: žaba! Žaba tako dela! Odrasli so ga grdo pogledali in stara mama ga je odvedla proč.   Naenkrat sem ...
Post a Comment
Read more

MEHIKA

MEHIKA Aida Aida in jaz naslonjeni na piramido v Gizi marca 2007. V Mehiko sem si želela že dolgo. Skoraj tako dolgo kot sem poznala Aido. Morda le nekaj let manj. Aida je bila v času, ko sem živela v Egiptu, v tistih prvih šestih mesecih, moja najboljša prijateljica. Z njo sem šla prvič do piramid v Gizi, ko sva še obe bivali v hotelu v centru mesta. Potem je ona za več tednov odpotovala v Dahab   in na Sinaj, jaz pa sem si našla svoje prvo stanovanje v Dokkiju, blizu moje šole. Ko se je vrnila, sva se spet našli. Skupaj sva pohajali po mestu, ob svežih dopoldnevih v skoraj praznih kavarnah na prostem ponavljali arabščino, se v parku Al Azhar na robu mesta čudili preprostemu užitku ležanja na travi ter v neskončnih pogovorih razpravljali o vsem mogočem: od Kaira in Egipta, do družinskih in ljubezenskih tem, o značilnostih najinih domačih mest in pokrajin, o vzrokih za potovanja kakršno je bilo najino in še o vsem, kar je prišlo vmes. Na ulico Taalat Harb sva h...
Post a Comment
Read more

OTROČARIJE

OTROČARIJE Mala se obeša po stolu, Starejši se valja po kavču in sproti meče žogico v vrata, jaz pomivam posodo. Mala začne: “Mami, mene kar naprej sprašujejo od kod sem. Pa sploh ne vem, zakaj. Ja od kod, iz Veselega, a ne?! Od kod pa naj bi bila?!” Pozorno jo pogledam in zasliševalsko vprašam: “Kdo te to sprašuje, kje?” “Ja ne vem, vsi. Povsod …” in se še naprej obeša in vesi, da mi le moja osredotočenost na pogovor preprečuje, da bi jo oštela. “Kdo so to vsi?” vrtam naprej. “In kje točno je ta povsod? V šoli?”   “Neeee,” zategne. “Kje pa potem?” “Na igrišču,” se nekam zadržano zjasni. Aha. To je tista vrsta vprašanj ob katerih mi začnejo zvoniti alarmni zvonci. Čas je za pogovor. Pogovor o tem, da niso vsi ljudje niti vsi otroci samo prijazno radovedni. Da niso vsi razgledani in širokih nazorov. Da nekatere moti, da je polt drugih otrok temnejša, poteze nekoliko drugačne, lasje nakodrani in črni. Večkrat smo že imeli take in podobne debate. Kmalu ugotovim, ...
Post a Comment
Read more