MEHIKA

 FINSKA ZGODBA

(Odlomek)

 

1.

  Ležala je na zofi, gola pod odejami, z nežnim bledim obrazom in mokrimi lasmi. Imela je devetindvajset let, a jih ni kazala. Posebej ne zdaj; verjetno zato, ker so se ji mišice povsem sprostile. Glava ji je ležala rahlo vznak. Ko sem Zamfirju omenila, da bi ji jo morda poravnali, da ji jezik ne bi prišel v grlo, je odločno odkimal z glavo in še s kazalcem ter vsaj trikrat rekel »no«. Prav, ne bom se vmešavala. Zamfir že ve. V skupini je bil odgovoren za medicinsko oskrbo in pravkar si je prinesel knjigo za prvo pomoč ter Hanni spet začel dajati umetno dihanje. Pri uhajanju zraka iz pljuč so nastajali čudni zvoki, ki jim je posebej pozorno prisluškoval petletni vnuček zakoncev, ki sta nas gostila. Ker se zanj v vsej zmedi nihče ni prav posebej menil, je hodil k meni in ugibal, kdo se tako oglaša. Končno se je le domislil: žaba! Žaba tako dela! Odrasli so ga grdo pogledali in stara mama ga je odvedla proč.

  Naenkrat sem v sobi ostala sama, tik ob njej. Zrla sem ji v obličje in poizkušala iz njega razbrati obrazne črte in poteze, ki bi mi kar koli povedale o njenem življenju in značaju. Poznala sem jo borih trideset ur. Držala sem jo za roko, konice njenih prstov so se počasi ohlajale, a više, v dlaneh in zapestju, je bila še vedno topla. Prišla sta Cvetan in Ogi in sedla blizu mene, proč od nje. Včasih je kateri izmed nas rekel kakšen stavek, kakšno opazko. Češ, saj ni bilo videti, da bi bilo z njo karkoli narobe. Hodila je dobro, pravzaprav bolje od večine udeležencev in tudi nad utrujenostjo je tarnala manj od drugih. Žuljev ni imela in sonce je ni skoraj nič ožgalo, čeprav je bila njena polt bela in pegasta.

»Pozimi sem v Ljubljani gledala film. Japonski poslovnež v Avstraliji. Zanimajo ga kamnine, dobi vodičko, ne marata se, potem obtičita v puščavi in postaneta ljubimca. Ko se že vračata v civilizacijo, se ustavita ob reki, on skoči v vodo in ne pride več ven. Mrtev je.«

»Kaj je bilo narobe z njim?« vpraša Ogi.

»Film ne pove. Pokaže njen šok, kako je truplo pripeljala v mesto, soočenje z njegovo ženo, slovo. To je vse.«

»Kakšen je bil naslov?«

»Joj, ne vem. Pozabila sem. Japonska nekaj… Japonska zgodba, se mi zdi.«

 

Spet so v sobo prišli drugi, gledali so se z osuplimi očmi in gledali mene, ko sem sedela ob njej. Ženske so začele govoriti in vpletle so še Cvetana; kazali so name, brskali po predalih, nato mi je Cvetan ponudil tablete, verjetno pomirjevala.

»Vzemi, ti bo lažje.«

»Ne, ni šans, nobenih tablet nočem. Jaz sem v redu, nič mi ni.«

Nekaj časa je še silil vame, nato je odnehal. Naenkrat so spet vsi odšli in spet sva ostali sami. Nisem več poizkušala prebrati njenega obraza, tudi za roko je nisem več držala, a zdelo se mi je, da moram biti ob njej, ne morem je pustiti same. Čez čas me je prišel poklicat Cvetan. Mislila sem, da je kaj nujnega, da je končno prišla policija, pa so me le zvabili na verando, da ne bi bila z njo. Sloneli so ob ograji in večino časa gledali v tla, včasih rekli kakšen kratek stavek in se ob tem čudno spogledali. Končno sta prišla policija in rešilec, postopek je stekel, začela se je preiskava in spraševanje. Za Hanno se nihče več ni zmenil. Pred odhodom policije sem v nahrbtnik spakirala njene stvari. Preden so jo odnesli, so nama z Ogijem rekli, naj se umakneva, da je ne bova gledala, ko jo bodo nesli ven. Šla sva v zgornje nadstropje. Nisem razumela. Zakaj je ne bi smela videti? Niti poslovila se nisem od nje. Ko mi je Cvetan rekel, naj pridem na verando, sem mislila, da se bom vrnila, a se nisem. Niti poslovili se nisva. Po odhodu Hanne, policije in rešilca smo šli v vas k ostalim članom skupine. Spet isto: vsi gledajo v tla in se čudno spogledujejo. Bila sem že utrujena od tega. Zunaj pa so žarele zvezde in verjela sem, da je Hanna zgoraj in ne spodaj, kamor so vsi upirali oči.

 

2.

Zakaj sem izbrala prav njo? Ne vem. No, morda, če dobro pomislim. Na kamp je prišla zadnja, mi smo že hodili in se krivili pod težkimi nahrbtniki. Zamfir je počakal nanjo v Berkovici, nato sta skupaj čakala, da je taksist, čeden mlad fant, pomalical pol štruce s klobaso. In potem so šli. Ujeli so nas po kakšni uri in pol hoje, že vse premočene od potu. Pomolila je svojo dekliško glavo iz avta, se na široko nasmejala in vprašala, če lahko z nami nadaljuje pot.

»Hočeš?« jo je vprašal Ogi. Odgovorila je gotovo in zavzeto. Prinesla je svežo energijo, z živahnim čopom las na sredi glave. Njena sama še ni bila zasopihana in njeno navdušenje je prekipevalo do vseh nas. Nahrbtnik je pustila v taksiju, zato je do konca tega dne ostala najbolj spočita. Vendar je nisem izbrala že takrat, niti ne potem zvečer, ko sva sedeli skupaj pri večerji in je delovala malo negotovo, kot da ne ve, kako naj se obnaša, kot da se ne znajde med vsemi temi ljudmi, ki se že poznajo in vsevprek klepetajo drug z drugim. Proti koncu naslednjega dne sem ponujala polovico jabolka in ona ga je sprejela. Takrat sem jo izbrala, takrat sem vedela, da bo ona tista. Da se ne bo branila.

Ogi se je v vasi, kamor smo prišli že skoraj v mraku, dolgo dogovarjal z domačini in kombiniral, kako in s kom bo kdo v sobi in v kateri hiši. Avstrijka Judith je želela biti z njo. Sama sem mirno čakala ob plotu, prislonjena nanj. Vedela sem, da se bo vse prav izšlo. Na njenem obrazu sem brala vznemirjenje in pričakovanje. Opazovala je jato lastovk, ki se je spreletavala, in segla po fotoaparatu. Ogi jo je gledal s temnimi očmi, nato je slikal še on. Ime ji je bilo Vesna. V njeni deželi to pomeni pomlad.

Ne spomnim se točno, kdaj in kako se je zgodilo. Vem le, da sem želela pod tuš. Da sem se slekla pred njo in se potem zavila v brisačo. Po odmikanju glave sem vedela, da tega ni vajena. No, pri nas to ni nikakršen tabu.

Spomnim se, da sem iskala toplo vodo, da sem slišala psa, ki laja na dvorišču. Ne maram psov in ni mi bilo prijetno, ker sem imela ves čas občutek, da laja tik pod mojim oknom in da laja name. Potem se spomnim teme. Potem lebdenja. Dolgo je bilo samo lebdenje in voda, ki je drla iz pipe. Občutek je bil nov in mi je povsem ustrezal, še pes je utihnil, zato se nisem kaj bolj podrobno ubadala s tem. Ne vem, kako dolgo je bilo tako, ker od takrat dalje čas zame ne obstaja več. Nekdo je pokukal skozi vrata in takoj spet izginil. Bila je ona, Vesna. Prišli so še ostali in čeprav so govorili v različnih jezikih in drug čez drugega, sem vse razumela. Zaprli so vodo, sneli vrata kopalnice in začeli stegovati roke proti tlom. Šele takrat sem se zagledala. Bila sem vendar na tleh, ne v zraku, nisem lebdela! Postalo mi je jasno, da se je zgodilo.

Bili so zelo dobri z mano, čeprav mi ni bilo povsem prijetno, ko sem gledala, kako so me golo in mokrih las prenesli iz kopalnice na hodnik in potem na zofo v jedilnici. Zamfir mi je dajal poljube polne zraka, ki ga nisem mogla zadržati, zato sem ga na veliko zabavo majhnega otroka spuščala spet ven. Priznam, ne vedno z najbolj blagimi zvoki. Opazila sem, da z lahkoto lebdim in se pomikam kamor hočem, in tudi to, da lahko smuknem nazaj v svoje telo, tako za zabavo, ležem sama vase. To sem počela, da bi čutila, kaj se dogaja z mano, vendar nisem čutila ničesar telesnega več, razen bele, lebdeče mehkobe in občutij drugih. Vesna je zrla v moj negibni obraz s široko odprtimi očmi in zaznavala sem mir, ki ga je izžarevala, brez znakov strahu in groze, ki sta se zrcalila v očeh drugih. Lahko sem skoraj vohala Zamfirjev strah, slišala noro podivjano razbijanje njegovega srca in zaznavala Ogijevo nelagodje ob pogledu name. Vesna pa se me je nežno dotikala, kot bi želela ujeti moje prehajanje. Čeprav nisem bila prepričana, da še imam misli, se mi je edino zanjo zdelo, da jih sluti. Zato sem jo izbrala – ker sem vedela, da se bo prepustila brez ugovora, ostala z mano, dokler bo lahko.

Ni mogla zaspati. Skušala je pisati dnevnik, pa ni šlo. Misli so se ji prekopicevale druga čez drugo, v sobi je bilo zatohlo. Šla je ven, na balkon, skoraj videla sem njen nemir, droban nasmeh v kotičkih ustnic tu in tam in izgubljenost v begajočih očeh. Vem, pogrešala me je. Ni me želela pustiti same in ni vedela, da sem tik ob njej. Potrebovala je pogovor. Zato sem šla in zbudila Ogija. Moral je priti, potrebovala ga je.

Počasi se je trgalo iz njiju… z dolgimi premolki… tipajočimi stavki… Šele takrat sem razumela, da je nisem jaz izbrala, izbrana je bila že prej. Zato je zamudila in v Beogradu z obzidja Kalamegdana gledala krvavo rdečo kroglo, ki se je utapljala v Savo, reko iz njene domovine. Postala je otožna brez vzroka in se jezila sama nase, a po tistem ji je odleglo in v Sofijo je prišla vesela, navdušena, očarana. Pogovor z Ogijem jo je pomiril in proti jutru je zaspala v skrbeh zame, s podobami zadnjih dni.

Potem sva šli. Na pot. Bila je moja pot. Poslednja, kot se reče. Šla je z mano, ne vem, če povsem hote, a šla je. Ni bilo daleč in dvomim, da se česa spomni. Razen svetlobe na koncu, ko so se ji že odpirale oči v rumeno zehajoče jutro. Takoj sem spoznala, da je bilo preveč zanjo, da sem jo peljala predaleč. Piskajoče je dihala in začenjala je drhteti. Potem je hlipala in jokala. Na drugi strani vrat ji je prisluškoval Cvetan. Plašni Cvetan si ni upal vstopiti. Poklical je Ogija. Bilo mi je nerodno, da sem jo spravila v tak položaj, zato sem ji segla okoli ramen, da jo pomirim, a dosegla sem ravno nasprotni učinek. Čedalje bolj se je tresla. Naenkrat se mi je izvila in planila v Ogijev objem. Nič nisem mogla za to.

 

3.

Ob pol devetih zjutraj smo šli v vas na zaslišanje. Sedeli smo na zbiti klopci nasproti očitno opuščene stavbe zadružnega doma. Vsaj tako je v zabrisani cirilici pisalo na vratih. Bingljala sem z nogami, v rdečih hlačah, s potnim listom v žepu. Ogi je včasih kaj pripomnil ali vprašal, Cvetan je molčal in poslušal, Zamfir je kadil.

»Ha! Kakšna zgodba! Lahko bi posnel film,« je rekel Ogi.

»Lahko bi napisal roman,« sem rekla jaz.

»In to je tvoja prvi izkušnja Bolgarije?!«

»Ja.«

S sandali sem vrtala v prah in risala osmice, da bi premagala zadrego. Dolgo jih ni bilo, policajev. V tej vasi se vse odvija strašno počasi. Rešilec je prejšnji večer prišel šele v dveh urah.

»Pripeljali se bodo s staro, razsuto kripo, izstopili z velikim kovčkom za pisalni stroj,« je začel pripovedovati Ogi, »in črno aktovko. Inšpektor bo na pisalni mizi napravil nekaj prostora, položil gor stroj, namestil papir in začel tipkati. Počasi, z enim prstom bo krožil, dokler ne bo našel črke.« Ogi je s pomembnim obrazom s kazalcem desne roke zaokrožil po zraku, dokler ni našel navidezne tipke, sunil nekam navzdol v zrak ter isto napravil z nasprotnim kazalcem. S Cvetanom sva se zvila od smeha.

Kmalu za tem je pripeljal črn golf, dvignil obilo prahu, izstopila sta dva, iz zadnjih sedežev avta potegnila črno aktovko in škatlo s pisalnim strojem ter odšla v notranjost stavbe razbitih oken in preperelih zaves. Še smo čakali. Potem sva z Ogijem vstopila, se pogreznila v mehko staro zofo nasproti velike pisalne mize, naložene s papirji in drugo šaro. Spraševanje se je začelo.

»Kako ti je ime?«

»Vesna.« Gospod, ki mu nikoli nisem vedela imena, je zaokrožil s prstom čez tipke, dokler ni našel v-ja, nato e-ja, s-ja… Z Ogijem sva se spogledala in se tiho zasmejala. Tako je šlo, počasi, z vsemi mojimi osebnimi podatki in Ogi je bil za prevajalca. Najbolj jih je zanimalo zakaj sem se stuširala z mrzlo vodo in kaj sploh delam v Bolgariji.

»Si prišla, da bi primerjala?«

»Primerjala kaj?«

»Slovenske in bolgarske hribe?«

Menda nisem tukaj zato, da me sprašujejo neumnosti!! Danes mislim, da je želel biti izpraševalec z mano prijazen. Ni želel, da bi se mi zaradi izkušnje s Hanno zamerila dežela, ki sem si jo izbrala za počitnice. Kasneje tisti dan me je prizadelo, ker so me v Berkovici še enkrat poklicali na zaslišanje in me spraševali o Hanninih osebnih stvareh: fotoaparatu, potnem listu, denarju. Dobila sem občutek, da me obtožujejo, vendar se je na policijski postaji izkazalo, da so le malomarno pregledali njene stvari. Ogi je bil notri dolgo, začela je pripekati opoldanska vročina, Zamfir je pokadil že vse cigarete – kakšne štiri škatle, s Cvetanom sva izčrpala vse teme za pogovor... Ko je le prišel ven, si je nadel kapo s šiltom in dejal: » In zdaj me boli glava.«

 Čez kako uro smo se z vso skupino zbrali ob potoku za vasjo in se odločili, da bomo nadaljevali kamp. Podali smo se v dneve brez nadaljevanja. Gradili smo jih s koraki čez zeleno pokrajino, gor in dol, med visokim rastlinjem, opuščenimi travniki, vsako jutro znova, s postanki ob potokih, kamor smo namakali utrujene in včasih ožuljene noge, z malicami na divjih jasah, z večerjami pri prijaznih domačinih, večinoma starejših, saj so še edini ostali v odmaknjenih vaseh. Ogi se je zavijal v molk in izginjal ob postankih, Zamfir si je vzel nekaj dni »dopusta«, Cvetan je vedno hodil prvi, brez besed, razen takrat, ko so potrebovali njegovo mnenje. Na drevesa in skale smo še vedno risali markacije, rumene in bele, s šablonami ali brez. Med hojo sta Alberto in Judith neutrudno klepetala v španščini, Andrea je vedno našel koga, največkrat Herberta, da mu je pripovedoval po epsko, na dolgo in široko. Obnašali smo se, kot da se ni nič zgodilo.

Ob jutrih sem še trikrat videla sončni vzhod, ne da bi ga čakala ali iskala, kar butnil je vame kot val s svojo žarečo rumeno-oranžno svetlobo, čisto malo toplo in tako mehko, da sem se potopila vanjo kot v penečo kopel. Prve dni me je v pljučih stiskalo, kot bi imela na prsih težko skalo, in bolj kot dihala sem vzdihovala, včasih hropla, tudi ponoči, je rekla Judith, ki je postala moja nova cimra, kadar smo prenočevali v vaseh. Potem nekega jutra nisem videla sonca, obsijalo nas je šele pozneje, že povsem budno, živahno in vroče. Tisti dan sem hropla še posebej težko, do odmora za kosilo, ko se je skala zvalila z mojih prsi na noge, da sem zajokala. Ogi je vprašal, če še vedno razmišljam »o teh stvareh«.

»Ne, mi ni treba, kar samo pride,« sem rekla, precej začudena nad vprašanjem. Mislim, da sem ga takrat začela sovražiti.

Istega dne zvečer se je Hanna poslovila od mene. Tako kot prvič – pod tušem. Iskala sem mrzlo vodo, pa je nikakor nisem našla, kar me je navdajalo z vse večjo tesnobo. Začenjala sem, zvita v dve gubi, piskajoče hlastati za zrakom, kot hlasta riba na suhem. Hannino belo drobno telo pa se je izvijalo iz mojega, počasi, kot v filmskem kadru: upognjena kolena, glava omahne rahlo nazaj, da lasje zanihajo v zrak in navzdol, za hip potegne za sabo še ramena s prsnim košem, a se naslednji hip že ves zgornji del telesa prepogne naprej, h kolenom in proti tlom. Ko je minilo sem se zravnala, poiskala bolj mrzlo vodo in zadihala brez težav.

(Mentor, 2006)

 

 

I remember

 

I remember lying  you naked on the floor of the hall

and later under the blanket on the couch in this simple Bulgarian house

in this poor Bulgarian village in Balkan Mountains,

At the end of the World.

 

I remember watching you carefully,

trying to catch you, your spirit, your leaving soul.

Where were you going to?

 

I remember trying to sleep later that night,

thinking 1000 thoughts without structure, without concept,

without anything at all.

 

I remember waking up next morning, bathing in the sun, shaking.

Knowing you took me with you, to the other side.

 

Ljubljana,  julij 2019