MEHIKA

MEHIKA

Aida

Aida in jaz naslonjeni na piramido v Gizi marca 2007.

V Mehiko sem si želela že dolgo. Skoraj tako dolgo kot sem poznala Aido. Morda le nekaj let manj. Aida je bila v času, ko sem živela v Egiptu, v tistih prvih šestih mesecih, moja najboljša prijateljica.

Z njo sem šla prvič do piramid v Gizi, ko sva še obe bivali v hotelu v centru mesta. Potem je ona za več tednov odpotovala v Dahab  in na Sinaj, jaz pa sem si našla svoje prvo stanovanje v Dokkiju, blizu moje šole.

Ko se je vrnila, sva se spet našli. Skupaj sva pohajali po mestu, ob svežih dopoldnevih v skoraj praznih kavarnah na prostem ponavljali arabščino, se v parku Al Azhar na robu mesta čudili preprostemu užitku ležanja na travi ter v neskončnih pogovorih razpravljali o vsem mogočem: od Kaira in Egipta, do družinskih in ljubezenskih tem, o značilnostih najinih domačih mest in pokrajin, o vzrokih za potovanja kakršno je bilo najino in še o vsem, kar je prišlo vmes.

Na ulico Taalat Harb sva hodili na sladoled, na koncu iste ulice, prav blizu Aidinega stanovanja, pa v pekarno na presladke arabske slaščice. Včasih sva skupaj tavali po medini, še večkrat jo je Aida raziskovala sama.   

Aida je bila veliko bolj pogumna kot jaz. Po medini Kaira je pohajala podnevi in pozno zvečer, raziskovala trgovinice in delavnice ter proučevala, kaj ponujajo in kaj od tega bi bilo zanimivo tudi za Mehičane. Od nekdaj je počela malo nore stvari in še vedno jih. Zato je bilo zame toliko bolj presenetljivo, da mi je kmalu priznala, da sta Kairo in Egipt zanjo preveč. Motil jo je agresiven in občasno tudi žaljiv odnos pouličnih prodajalcev, motila jo je vseprisotna onesnaženost, prometni kaos in še mnogo drugih stvari. Med tem ko sem jaz, podeželsko dekle iz zelene podeželske evropske državice, vse preprosto le sprejemala tako kot je bilo, čeprav me je marsikaj spravljalo ob pamet, se je ona, doma iz milijonskega in prav tako onesnaženega Ciudad de Mexica, počutila vse bolj nesrečno.

Pogosto sva se pogovarjali o teh razlikah. O tem, zakaj in kako sem jaz zašla v Kairo, popolno nasprotje umirjene in zelene pokrajine v kateri sem odrasla in o tem, da zanjo Kairo pravzaprav ne bi smel predstavljati večje spremembe. Bilo je seveda tudi to, da sem bila jaz tam v privilegirani beli koži Evropejke, ona pa, po polti podobna njim, a nikakor ne njihova. Večkrat mi je rekla: pri nas je veliko stvari podobnih kot tu, a hkrati funkcionirajo tako zelo drugače. Nisem si mogla predstavljati, kaj je mislila s tem. Že po nekaj dneh Mehike sem jo razumela.

ODHOD

Polna pričakovanj na Brniku 13. decembra.

Pred odhodom sem bila tako živčna, da kaj takega ne pomnim. Nerada sem si priznala, da me je pravzaprav strah. Strah česa? Še sama nisem vedela. Verjetno še najbolj strah odgovornosti za moja dva škrata. Ni me bilo resnično strah, da bi se njima ali meni dejansko lahko kaj zgodilo. Bolj me je skrbelo, da bo ja vse potekalo brez večjih zapletov. A v 90% je bila moja živčnost brez osnove in spraševala sem se že, če ni povezana z nekaterimi številkami na osebni izkaznici.

Spakirano sem imela že dva dni prej. To je tako skregano z mano, da vam povedati ne morem. Kamorkoli sem kadarkoli šla, za kolikor dolgo že,  sem si vedno pakirala zadnjo noč. To je spadalo k moji potovalni mrzlici.

Da bi se sprostila, sem se lotila čiščenja. Celo okna sem pomila. Vse dokumente sem poskenirala in dala printe v kuverte. Za otroka sem vzela tudi rojstna lista, da ne bi kdo trdil, da nisem njuna mama. Izpisala sem si tudi naslove in telefonske, ter nočitve po dnevih. Saj pravim, čisto skregano z mano.

Datum leta je bil petek, 13. december. Prejšnji dan je prvič letošnjo zimo snežilo. Petnajst pred sedmo zjutraj smo stali na križišču v nekaj centimetrih snega, obuti v teniske in zmrzovali. Čakali smo mojega nečaka, ki naj bi nas peljal na Brnik, a je zaspal. Pri vseh pripravah mi bo zdaj štrene zmešal višji faktor?

Blaž je prišel deset minut čez sedem. Rahlo prezebli smo poskakali v avto. Na Vrhniki smo zavili na avtocesto. Že na nadvozu se je videlo, da pas za v Ljubljano stoji. V mislih sem objokana mahala letalu v slovo. Z Blažem sva se na hitro posvetovala. Obrnil je avto in šli smo po stari cesti. Nismo bili edini. Na Brdu smo zavili na obvoznico in promet je končno stekel. Prišli smo ravno prav in čakajoč na letalo je vsa živčnost zadnjih dni začela izparevati iz mene, da sem postajala vse bolj lahkotna, vesela in neobremenjena. Za enkrat smo na varnem.

Iz Brnika smo leteli na Istanbul. Tam smo čakali dolgih sedem ur, nato pa končno le poleteli proti drugemu koncu sveta. Otrokoma je bilo let lažje prenašati kot čakanje na letališču. Razumljivo, saj nog še nimata predolgih, pred njima pa ekran na dotik z igricami in risankami. Sanjski scenarij.

Hrana na letalu jima ni bila dobra. Nawal je pred kratkim nehala jesti meso in se je čisto resno spraševala zakaj mislijo, da če ne je mesa, da je veliko zelenjave. Jaz sem bila s svojim veganskim menijem zelo zadovoljna. Solate sem pojedla še obema otrokoma. Onadva sta jedla večinoma le kruh z maslom in marmelado, Adam še malo omlete. Tako smo preživeli, malo tudi prespali, skoraj 16 ur. Noč se je raztegovala od Istanbula do mehiške prestolnice, kjer so nekateri izstopili in drugi vstopili. Jutro smo dočakali šele na poti v Cancun.

Po vseh kontrolah (med drugim je carinski pes v nahrbtniku od Nawal odkril olupke pomaranče), smo odvrgli svoja zimska oblačila in jih zatlačili v kovček in nahrbtnik. Adam je imel kratke hlače pod trenirko, kratko majico pa pod puloverjem. Tako je bil, kot po navadi, prvi nared. Nawal se je preoblekla v krilo. Jaz sem potrpela v kavbojkah in si le slekla jakno in pulover. Zmrzovanje prejšnjega jutra je bilo v hipu pozabljeno, saj je sonce bleščeče sijalo in brezkompromisno hitro segrevalo jutranje ozračje.

Šli smo na lov za avtobusno postajo ADO ter za bankomatom ali menjalnico. Prijazni taksisti, ki jih ni bilo veliko, so nas usmerili k obojemu. Za bankomat oziroma menjalnico sem morala malo naokoli, k vhodu za odhode. Letališče je delovalo precej prazno. Bila je sobota zgodaj dopoldan. Spustili so me čez ograjo v poslopje za odhode. Tam me je varnostnik ustavil in mi zagotovil, da je menjalnica zaprta, bankomat pa ne dela. Jah. In sem nasedla. Denar mi je zamenjal po njemu ustrezni valuti, ki ga je obogatila za dobrih 20 evrov. Kriva sem si sama, ker v vsej tisti živčnosti nisem pogledala kakšen je menjalni tečaj. Nisem se pa posebej žrla zaradi tega. Morda sem nekaj takega celo pričakovala. Davek na nevednost. V začetku te lopne po denarnici in nima smisla, da se razburjaš. Potem sem bila sicer po nepotrebnem malo bolj sumničava tudi pri nakupu vozovnic za bus, a je bilo vse ok. V mislih sem bila že pri nadaljnjih izzivih: V Playi del Carmen smo morali zamenjati bus. Naša končna destinacija za ta dan je bila Tulum.

V Playi del Carmen smo prvič začutili obmorsko-počitniško vzdušje. Zdelo se mi je nerealno. Zakaj me je to begalo? Blizu avtobusne sta šla otroka na sladoled. V trgovini smo kupili prigrizek za na pot. Še nekaj, na kar nisem dovolj pomislila: po več kot štiriindvajsetih urah voženj in čakanj, je bilo kar malo preveč dodati še dve uri vožnje z busom. Prestali smo tudi to in v Tulumu smo se znašli na višku opoldanske vročine. Sparjeni in utrujeni smo komaj uspeli vklopiti možgane vsaj toliko, da smo našli pravo smer do hostla. Mestece, pravzaprav glavna ulica, nas je takoj očarala. Trgovinice s pisanimi pletenimi izdelki so posebej navduševale Nawal.

V hostlu smo si privoščili dolgo siesto. Dokler sonce ni popustilo do znosne temperature. Proti večeru smo šli malo naokrog, nato pa smo se še pred osmo odpravili k počitku.

Naš hostel je bil naša najbolj poceni varianta na celem potovanju, kar se je seveda poznalo tudi pri ponudbi. Majhna kabana s francosko posteljo in zaščitno mrežo proti komarjem ter kratek kanape. Nawal se je javila, da bo spala na slednjem, čeprav so ji noge bingljale čez rob. Računala sem, da se bo ponoči preselila k meni, a se na srečo ni. Ker res ne vem, kako bi se trije stiskali na tisti mali »zakonski« postelji. No, otroka bi si že našla svoj prostor, v to nisem dvomila. Če ne drugje, pa na meni. Skupila bi jo v vsakem primeru jaz. A kot rečeno, na srečo je nisem. Tako ali tako smo se vsak večer v našo kolibo vrnili tako utrujeni, da sta otroka zaspala, še preden sem šla jaz pod tuš.

Tulum

Naslednji dan je bil naš prvi pravi popotniški dan. Avanture so se lahko začele. S taksijem smo se odpravili proti ostankom starega mesta Tulum, ki je cvetelo v obdobju Majev,  v predkolumbovskih časih. Ker smo se naspali, smo se zbudili že zgodaj in lačni. Na blagajni pred vhodom k arheološkim ostankom smo bili točno ob osmih. Nismo bili edini, a smo vseeno v miru in v jutranji svežini uživali v sprehodu mimo veličastnega svetišča posvečenega bogu vetra (kmalu nam je bilo jasno zakaj), nekdanjih bivališč majevskega plemstva in drugih ostankov. Z roba pečin je čudovit pogled na morje ter razgibano obalo. Na eni strani skalnato, na drugi peščeno z vabljivimi plažami. Po dobri uri ogledov so se temperature začele dvigati, otroka sta postajala naveličana. Čas je bil za odmor in opazovanje kuščarjev in ptic. Proti deseti so staro mesto zavzele skupine turistov. Podvizali smo se ven iz arheološkega območja in se mimo mangrov napotili naravnost na plažo. Čudovito plažo. Prostrano, mirno, skoraj prazno.

Otroka sta se zakopala v pesek, nato sta se premaknila v morje, jaz sem si privoščila ležalnik v senci, pod kokosovimi palmami, z razgledom na ruševine in ocean. To je bilo za tisti dan to. Nebesa. Najbolj spokojen, umirjen in srečen dan na celem potovanju.

Po peti sem otroka komaj prepričala, da smo odšli. Morali smo še peš, mimo vhoda k ostankom Tuluma, do glavne ceste. Tam smo vzeli kolektivos. Kombi, namenjen skupnim prevozom. V Egiptu jim rečejo »microbus«. Dobro je šlo. Nismo bili natlačeni kot sardine. Ženske niso imele »punklov« polnih zelenjave in druge robe. Kokoši so ostale doma.

 Zastavice v Tulumu kot v filmu Coco.

Novoletno vzdušje v Tulumu.

 Poslikave zidov so številne in navdušujoče.

 Svetišče boga vetra.

 Mangrove.

Xel-ha

»No, pa pojdimo novim dogodivščinam naproti,« bodrim sebe in otroka, ko se zjutraj malce utrujeni oblačimo.

»Ali pa če gremo kar nazaj k starim,« predlaga Nawal, ki zelo nerada sprejema novo in bi šla z veseljem nazaj na plažo in k morju. Sploh ne bi bilo slabo, ugotovimo vsi.

Sama se verjetno ne bi tako hitro odločila za tematski park Xel-ha, a me je zanj navdušila Aida. Adam je bil poleg, ko sem si ogledovala njihovo spletno stran in odločitev je padla. Ob pogledu na cene se mi je sicer vsakič malo zvrtelo v glavi, a poti nazaj ni bilo. Adamovo navdušenje nad vsem, kar so v parku ponujali, mi ni zares omogočalo izbire. Do parka smo šli, zdaj že bolj pogumno, s kolektivosom. Na blagajni smo dobili navodila, zapestnice in račun. Plačala sem s kartico in gledala proč. Včasih pač daš in upaš, da se ti bo do konca vse izšlo. Pogoltneš debel cmok, pa je.

Tisto, kar mnoge navdušuje, mene pogosto odbija. Prav take prve občutke sem imela v Xel-ha. Veliko ljudi. Vse je bilo označeno, organizirano in nadzorovano. Mene je prav stisnilo. Pa še moj prvi dan od tistih dni v mesecu je bil.

Najprej smo malo tavali naokrog ter gor in dol. Otroka sta si želela plavati z delfini. Res smo se dogovorili. Spet se mi je malo zavrtelo, da sem raje zamižala in le stegnila roko s kartico. Na hitro vtipkala kodo. Ker smo imeli do točke z delfini še čas, sta šla otroka na svetilnik – tobogan. Na srečo mi ni bilo treba zraven.

Delfini. Ne bom zgubljala besed. Veliko čakanja, veliko poziranja – fotografiranja, veliko denarja, nepošteno poslovanje in uboge lepe živali. Strinjali smo se, da hvala lepa in nikoli več.

No, od delfinov dalje nam je šlo bolje. Šli smo na kosilo v samopostrežno restavracijo. Vse, kar ponujajo, je vključeno v ceno vstopnice. Prvič po treh dneh se je vsak najedel tistega, kar mu je bilo najboljše. Otroka riža, Adam hrenovk, oba še sladoleda in slaščic. Jaz pa zelenjave in prilog.

Sledilo je snorklanje. Izposoja opreme je bila vključena v ceno vstopnice.  Otroka sta uživala. Bilo je varno in čudovito. Lahko sem ju brez skrbi pustila v vodi, med tem ko sem sama uživala na enem od številnih ležalnikov v senci. Končno se mi je zazdelo, da bom mižanje, vrtoglavico, predvsem pa minus na računu, nekako prebolela.

Preostanek dneva smo raziskovali višji predel parka, kolesarili (izposoja koles je bila všteta v ceno vstopnice), se sprehodili med krošnjami dreves, na koncu pa sta otroka spet pristala v vodi, v skrivnostnem tolmunu med skalami, v nekakšni ne čisto pravi cenoti. Komaj sem ju spravila ven. Zvečer sta spet zaspala kot ubita.

Nekaj dni kasneje mi je Aida pripovedovala, da je bil Xel-ha še ne dolgo tega pod državno upravo kot eden od zaščitenih parkov. Vstopnina je bila nizka, obiskovalcev je bilo malo, območje pa povsem divje. Divje lepo. Vso opremo si moral prinesti s seboj. Zdaj so vsi ti parki: Xel-ha, Xcaret in drugi privatni, dragi in oblegani s turisti.

 Tobogan-svetilnik.

 Snorklanje v Xel-ha.

 Plutje med mangrovami je bilo tako počasno in dolgočasno, da sta otroka ob prvi priložnosti izstopila.

 Sprehod med krošnjami.

 Okrašene poti v parku Xel-ha.

 Cenota v parku Xel-ha. Otroka nista hotela iz vode.

 Plavajoči most.

 Maketa starega mesta Tulum pri izhodu iz parka.

Coba

Naša tretja avantura je bila Coba. Tisti dan smo morali tudi zapustiti naš hostel in se preseliti v Bacalar, kjer naj bi se naslednji dan srečali z Aido. Adamu se ni preveč ljubilo k še enemu staremu majevskemu mestu. Raje bi se že zjutraj preselil ob jezero sedmih barv. Skoraj sem bila že na tem, da popustim. A sem se premislila.

Ko potuješ z otroki, se marsičemu odpoveš. Prilagodiš se njihovim sposobnostim in slediš predvsem njihovim interesom. Sklepaš kompromise in jih učiš, da jih morajo včasih sklepati tudi oni. Veš, da če boš prestopil tanko mejo njihovih zmogljivosti, ne bo dobro. Zate. Otroci znajo pokvariti dan, če se jim zdi, da si jim njihovega pokvaril ti. Ali je pač le njihova merica zmogljivosti postala kar naenkrat čisto preveč polna. Zato mi v Rimu nismo šli v nobeno cerkev in v noben muzej. Nisem videla katakomb, niti fresk Sikstinske kapele. Smo pa zato v parku blizu hostla preganjali golobe, na Trgu svetega Petra je Nawal spontano naredila kolo, njen takratni izraz veselja, in po naključju smo celo videli papeža in slišali njegov govor, odkrili smo otroško igrišče in se na njem zadržali do noči ter v parku nad mestom uživali na festivalu sladoleda.

Glede Cobe sem skušala Adama najprej motivirati s tistim, kar je bilo meni pri Cobi zanimivo. Ni se pustil pretentati. Sklepala sem, da tudi zato, ker je bil po dveh izrazito aktivnih dnevih, že malo utrujen. Pomislila sem na naš celotni plan potovanja. V Cobo bi teoretično lahko šli tudi kasneje, iz Valladolida. To je predlagal tudi Adam. A bi se pravzaprav vozili nazaj in potrebovali bi le še več časa. Coba me je zelo mikala in priznati sem si morala, da bi mi bilo žal za to izkušnjo. Odločila sem se, da gremo. Kljub ugovorom mojega najbolj privrženega popotniškega kompanjona.

In smo šli. Tokrat z avtobusom. Avtobusi na Jukatanu so zelo dobro organizirani ter tudi cenovno zelo ugodni (za otroka sem plačevala polovično, na kolektivosih pa toliko kot zame). Avtobusne postaje so varen, varovan in zanesljiv prostor. Tam dobiš vse potrebne informacije o linijah in povezavah, ki so fiksne in razen manjših zamud tudi držijo. V Cobo smo šli s cenejšim busom 3.razreda, ki pa je bil povsem v redu. Kot edini turisti na busu smo ob jezeru blizu vhoda na arheološko območje edini izstopili. Na vhodu, na blagajni in v starem mestu, je bilo že precej ljudi. Čeprav je bilo še zgodaj, so se nekateri že vračali. Ker je Coba večje območje in je med posameznimi zgradbami precej razdalje, smo si sposodili kolesa, ki so bila videti stara in zdelana. A delovala so dobro.

Coba je znana in zanimiva tudi zato, ker ima piramido na katero je še edino dovoljeno splezati. Tudi mi smo. Adam celo dvakrat, med tem ko je čakal, da si z Nawal oddahneva. Coba nas je navdušila. Tam smo prvič videli igrišče za igre z žogo in kamnite kroge skozi katere naj bi morala žoga iz kavčuka tako, da jo igralci odbijejo z boki. Razgled iz piramide na zeleno ravnino džungle je fantastičen. Tako, da se je vredno potruditi čez tistih 127 in še nekaj stopnic. Odkolesarili smo še do drugih ostankov, globoko v džungli. A okrog desete je spet postalo tako soparno, da se otrokoma ni dalo nič več. Tako smo ob svetiščih malo posedeli, pomalicali kar smo imeli v nahrbtnikih in opazovali mravlje, ki so, ne meneč se za zgodovino, strumno korakale druga za drugo in tovorile vsaka svoj tovor. Padla je debata o vrstah mravelj in če res vedno vsaka mravlja nekaj nosi. Ugotovili smo, da ne. Otroka pa sta si zraven prepevala tisto od Čukov: Mravljice smo pridne dan za dnem…

V bližini starih majevskih mest so vedno tudi cenote. V bližini Cobe so vsaj tri. Izbrali smo si eno in se do nje odpeljali s taksijem. V cenoti smo bili skoraj sami. Velika dvorana s kapniki in jezercem, z biserno čisto vodo, ne tako toplo kot karibsko morje, a še vedno ne premrzlo. Nawal je oklevala, a čez čas sta se le razigrala tudi v tem neobičajnem okolju. Vmes smo v cenoti ostali sami. Časa smo imeli več kot dovolj. Tako, da smo se še predčasno podali iz podzemlja nazaj na sonce, po klopeh razstavili mokre brisače in kopalke ter čakali na taksi.

Ta dan smo morali priti še v Bacalar, 3 ure vožnje z busom. Tja smo prispeli ob 9h zvečer.

 Kolesarjenje med zgodovino in džunglo Cobe je bilo zabavno in prijetno početje.

 Rinke za igre z žogo iz kavčuka.

 Narava in zgodovina "z roko v roki".

 Edina piramida v Mehiki na katero je še dovoljeno splezati.

 Razgled iz piramide. Nekoč se je tu razprostiralo morje.

 Ena od treh cenot v bližini Cobe. Pred vhodom v jamo so kabine in tuši, tuširanje pred vstopom je obvezno.

Bacalar

Prijetno utrujeni se zbudimo v čarobno jutro. V prostorni sobi s štirimi posteljami ter balkonom, ki gleda naravnost na jezero. Sobo je rezervirala Aida, ki je skupaj z mamo v hostel Blue Monkey pripotovala pozno zvečer prejšnjega dne. Še pod rjuhami začneva komunicirati preko messengerja. Ko ugotoviva, da sta z mamo v sosednji sobi, nas pride pozdravit preko skupnega balkona. Videli se nisva 8 let!

Po samopostrežnem zajtrku, za katerega smo si kar vzeli čas, je začelo iz nizkih oblakov pršiti. Aida gre plavat, mi se ne opogumimo. Nekam hladno postaja.

Za kosilo se odločimo, da gremo v mesto. Čeprav dežuje, se odpravimo peš, brez jopic in anorakov. Zdi se nam, da bo dež kmalu ponehal. Dež meni drugače. V prijetni restavraciji ob jezeru se Aida iz pomola spet vrže v vodo. Z Adamom jo začudena gledava. Še vedno je drzna in brezkompromisna kot je vedno bila. Voda je sicer topla in ozračje ne deluje prehladno, a še vedno dežuje in naša telesa se čedalje bolj ohlajajo. No, do konca kosila je pošteno zeblo tudi njo.

Naslednji dan smo šli z manjšim busom v Mahawal – obmorsko mestece, nekoč ribiško vas, ki je v zadnjem desetletju postala izrazito turistična. Lokali ob obali si sledijo eden za drugim, z ležalniki tik ob vodi, pa do sprehajalne poti. Vreme je bilo oblačno, a še vedno dovolj prijetno. Voda topla in nizka, kot se za laguno spodobi. Plavati se ni dalo ravno daleč. Otroka sta pogrešala valove in njuno igro s kapucami, a sta se znašla tudi brez. Malo nas je motilo, da je bil vsak košček plaže zaseden z lokali in ležalniki, drugače kot v Tulumu, kjer so bili lokali bolj zadaj, za prazno peščeno plažo, ki je bila namenjena vsem.

V Bacalarju smo z Aido in njeno mamo preživeli tri dni. V tem času sem se sama lahko šele zares sprostila, saj je Aida urejala vse potrebno tako v zvezi s hrano, kot tudi s prevozi, turističnimi ponudbami in sploh vsemi dogovori. Xena v meni je šla lahko počivat. Prvič na poti mi ni bilo treba razmišljati kako bomo naprej, kam moramo, kje bomo jedli, na kaj naj bom še posebej pozorna… Bilo je razbremenjujoče. Lahko sem začela z notranjo revizijo naše poti do sedaj in ozavestila sem tisto, kar sem začutila že v Tulumu.

Moja živčnost pred potjo ni izvirala le iz dejstva, da sem se na pot odpravljala sama z otrokoma. Da, saj je bilo tudi to. A še mnogo bolj, in ta vzrok mi je bil do prihoda v Mehiko povsem neviden in nezaveden - iz preteklih izkušenj, ki sem jih pridobivala na Komorih, v Maroku in v Egiptu.

Ob prihodu v Mehiko sem pričakovala »napad« name kot turistko v smislu agresivne turistične ponudbe, ki te sili, da se hkrati braniš in izbiraš med številnimi, a pogosto vsiljivimi ponudniki. Saj jih razumem. Ne zamerim jim. Konkurenca je huda in vsak išče svoj prostor pod soncem na svoj način. Če sem sama, je to izziv, z otrokoma pa vsaj napor.

Spoznala sem, da je moja neznanska živčnost izhajala iz nezavednega pričakovanja, da bo v Mehiki podobno, kot je bilo v Maroku in Egiptu. Ne le v načinu turistične ponudbe, pač pa tudi v kulturi. Zato ni  čudno, da me je že v Playi del Carmen presenetilo povsem poletno plažno vzdušje, pa s tem ne merim le na visoke temperature in vlažno ozračje, pač pa toliko bolj na oblačenje domačinov in turistov. V Tulumu sem se čudila še malo bolj. Kratke hlače in kopalke so povsem običajna kombinacija za kolesarjenje po večernem mestu. Kaj je narobe z mano, da se mi zdi to tako čudno? Ugotovila sem, kaj. Pretekle izkušnje so me določile in zamejile moj um. Mehika je v moji glavi podirala ograje, za katere nisem niti vedela, da jih imam. Po svoje logično. Peščene plaže sem do sedaj obiskovala le v muslimanskih deželah: na zahodni obali Maroka, v Egiptu in na Komorih. Ista situacija se mi na hrvaški obali nikoli ne bi zdela problem.

Kdor pozna Aleksandrijo ve, kako čudovito mesto je to. Mesto s sredozemskim duhom, z nekaj zaprašenega sijaja, a še vedno s krasno, nekako bolj prepišno in odprto energijo kot jo ima nevrotični Kairo. V Aleksandriji lahko sediš na peščeni plaži in gledaš čudovito sredozemsko morje. A če si dekle, ki se je tja odpravilo samo, ne veš ravno, če je pametno, da se oblečeš v kopalke in skočiš v vabljive, zdi se ti, da skoraj domače valove. Še sploh, če poleg tebe sedita dva domačina, ki si ju pravkar spoznala.

Saj sem šla, šla sem v tiste vabeče valove in res se je prileglo. A vseeno nisem bila sproščena. Kar hitro sem zlezla ven in se, ne vem več, kje in kako, preoblekla v dolge hlače in tuniko. V Maroku s Špelo sploh nisva šli v Atlantik. Na Komorih pa – plaže so lahko polne, a razkazovanje golih teles res ni ena od prioritet. Izven plaž so tunike, krila vsaj čez kolena in rute, povsem normalen svet. Ponotranjila sem ta svet. Hote ali nehote. Saj je bil v zadnjih več kot desetih letih večkrat moj počitniški vsakdan kot obale Jadranskega ali kateregakoli drugega morja. Zato me je vzdušje na Jukatanu vsak dan znova presenečalo. Pričakovala sem nekaj drugega, ne da bi se tega sploh zavedala. Palme in peščene plaže so moji možgani povezovali z muslimanskim svetom, ki sem ga poznala. Da je bila zmeda še večja, sem na poti brala roman turškega nobelovca: Pamukovo Rdečelasko. Z otrokoma pa smo ob večerih brali čudovite Amurske pravljice. Včasih sem se morala prav uščipniti v dlan, da sem se spomnila, kje pravzaprav sem.

Moja nezavedna pričakovanja so se začela na moje veselje sesuvati že na letališču v Cancunu, saj je k meni pristopil le en taksist. Ko sem ga vprašala za avtobus, mi je razložil kam naj grem in mi celo pokazal gospodično, ki je prodajala karte in je ravno prišla mimo.

V Tulumu je eno od številnih asociacij sprožil Adam. Že kmalu je ugotovil sledeče:

»Mami, tukaj ti avto sploh ne ustavi dokler nisi že na prehodu za pešce!« Nisem si mogla kaj. Glasno sem se zasmejala.

»Adam, v Kairu ti avto ne ustavi niti, ko si že na cesti, niti ne zmanjša hitrosti. Prehodov za pešce pa tako ali tako ni veliko.«

In spomin mi je preletel prizor, ko sem na poti iz Zamaleka prečkala »večpasovnico« proti British Councilu. Če kdaj, sem se tam več kot enkrat resnično bala za svoje življenje.

Z Aido sva sedeli pred hostlom za mizo in v pogovoru zaključevali počasen zajtrk: na koščke narezana papaja in ananas, kosmiči in za Aido kava ter opečenec z maslom. Od terase pred hostlom je travnata klančina in sredi nje tlakovana pot vodila do pomola in do turkizne obale jezera. Obujali sva spomine na Egipt, si pripovedovali, kako živiva sedaj in se izpraševali o prihodnosti. Povedala sem ji, da bi nekega dne svoja otroka rada peljala tudi v Egipt, da jima pokažem, kje sta dve leti živela njuna starša in kje sta se spoznala. A se mi zdi, sem dodala, da še nista pripravljena.

»Nista še pripravljena,« je odločno rekla Aida in me strmo pogledala v oči. Bilo je zabavno vedeti, da obe veva, kaj je tako ena kot druga s tem mislila.

Po dveh dneh oblakov in celo dežja, se nam je tretji dan z neba smehljalo sonce in jezero je končno lahko pokazalo vseh svojih čudovitih sedem odtenkov modre in zelene. Otroka sta srečna skakala s pomola, z Adamom sva zaznala vonj po gnilih jajcih, jaz sem se zapletla v pogovor z domačinom, ki je bil tu z družino na počitnicah in mi je razlagal, da je že bil v Sloveniji, v Ljubljani in v muzeju. Da smo Slovenci narod, ki je bil ves čas pod nekom in ja, morala sem se strinjati.

Popoldan smo šli s čolnom po jezeru, ki je dolgo približno 42 kilometrov in široko komaj dva kilometra ali manj. Značaj mu dajejo odtenki turkizne barve, ki pa se bolj na sredi preliva v globoko modro. Kjer je spodaj cenota, pa celo v temno zeleno, skoraj črno. Od tod vzdevek »jezero sedmih barv«. Jezero se napaja s podvodnim sistemom rek in je na večih predelih zaščiteno: zaradi ptic in stromatolitov – modrozelene cepljivke ali tudi modrozelene alge, ki daje jezeru značilno barvo in vonj. To je deblo bakterij, ki svojo energijo dobijo s pomočjo fotosinteze. Veljajo za najstarejše fotoavtotrofne organizme, odgovorne za pojav kisika v atmosferi in nastanek aerobnih organizmov. Razmnožujejo se preprosto: z delitvijo. Pojavile naj bi se pred tremi milijardami let. Z ekološkega vidika so modrozelene cepljivke pomembne tudi zato, ker se povežejo v simbiozo z drugimi organizmi, tako na primer z glivami tvorijo lišaje. S fiksacijo dušika(proces v katerem se dušik pretvori v amonijak) pripomorejo k naravnemu gnojenju in to je tisto, kar sva zavohala z Adamom – vonj po amonijaku, vonj po gnilih jajcih. Zaradi dušika je tudi v vodi manj kisika in posledično je jezero tako rekoč prazno. V njem ni rib, niti drugih živih bitji. (Za razlago o stromatolitih sem si pomagala z Wikipedijo.)

Po vožnji z motornim čolnom smo šli na zgodnjo večerjo v mesto. Mestece ima utrdbo in značilen kvadratni park, na vogalih katerega prodajajo različne hitre prigrizke. Najbolj slavni so marquesitas. Po kosilu v italijanski restavraciji smo jih preizkusili. Ker se je nam trem zdela kombinacija sira, nutele in banane nesprejemljiva, sta otroka vzela tako z nutelo in banano. Marquesitas so nekakšne velike palačinke iz zelo krhkega testa, ki spominja na vaflje oziroma na plast pri napolitankah. Otroka nista bila ravno navdušena.

 V obmorskem mestecu Mahawal.

 Kosilo z nogami v vodi :D.

 Tu spodaj je 90 metrov globoka cenota, zato je voda tako temna. Vodič je omenjal tudi, da naj bi na to mesto padel meteorit.

 Aida, njena mama in mi trije v italijanski restavraciji v Bacalarju.

 Utrdba sredi mesta. Nekoč so se branili tudi pred pirati, ki so po kanalu prišli z morja.

Na avtobusni postaji v Bacalarju, čakajoč na avtobus za Valladolid.

Valladolid

Naslednje jutro smo se poslovili od Aide in njene mame, vzeli taxi do avtobusne postaje v mestu in sedli na avtobus za Valladolid. Dolga vožnja nas je utrudila. Po prihodu v mesto smo poiskali hostel (no, Adam ga je) in šli takoj na sladoled, ker sobe še niso bile pripravljene. Nevihta nas je pregnala pod streho. Ob glavnem parku smo si v občinskih prostorih ogledali stalno razstavo (krvave) zgodovine teh krajev, zaznamovanih z izročilom Majev in vdorom konkvistadorjev. V hostlu, na prijetnem notranjem dvorišču s pomarančevci, visečimi mrežami, poslikanim zidom in izmuzljivo mačko, smo preživeli ure do večera.

 Te male banane so nas spomnile na Komore, prav tako kot nekatere ulice v Valladolidu.

 Cerkev svetega Servatiusa v centru mesta.

 Razgled na glavni mestni park in ulice ob njem.

 Tradicionalni ples, ki ga uprizarjajo vseh urah dneva.

Naslednje jutro sem mislila, da bomo šli do Chichen Itze. Splača se iti zgodaj, ker je kasneje huda gneča in vročina. Ni šlo. Otroka nista mogla vstati pred sedmo in ko sta že vstala, sta hotela imeti obljubljen zajtrk v hostlu. Ob osmih. Čakali smo v sobi, pa v visečih mrežah, otroka sta odkrila nekaj iger, jaz sem se pogovarjala z Nizozemcem… Njegov sin potuje po obeh Amerikah, pa je za en mesec povabil starša, da se mu pridružita.

Malo pred osmo je prišel fant, začel pomivati posodo in ko je končal, se je lotil mase za palačinke. Pridružil se mu je še eden in četrt čez osem smo imeli na mizi kraljevski zajtrk: palačinke, banane ter lubenico. Otroka sta bila srečna in sita.

»A gremo zdaj malo v mesto?« ju vprašam po zajtrku.

»Ne še mami, nisva še do konca odigrala tiste igre.«

»Prav, naigrajta se, potem pa pridita v sobo pome, da gremo.«

V odgovor mi zamrmrata nerazločen »ja«. Jaz grem ta čas brat knjigo. Saj paše. Mir, ležernost, horizontala… Nič se ne pritožujem. Ampak… jaz bi se vseeno malo sprehodila po mestu. Preberem poglavje, dve, dam polnit telefon, zložim oblačila, posteljem postelje, pokukam k otrokoma:

»A gremo zdaj?«

Nobenega odziva. Čisto sta v igri. Spoznam, da je eden tistih dni. Dan za počitek. Dan, ko moraš spustiti svoja pričakovanja, ker jih tvoja dva najljubša sopotnika nimata. Ker je vse, kar si želita le to, da bi samo bila, se malo poigrala, se gugala v viseči mreži, opazovala muco in slikala po zidu.

In smo. Samo bili. Knjigo prinesem na dvorišče in se poknem v eno od visečih mrež. Kmalu se je poleg mene zrinil še Adam in čez čas je gor zlezla še Nawal. Začelo se je rinjenje, suvanje, pregovarjanje in druge običajne bratsko-sestrske zadeve.

Zvečer smo potem le šli v mesto in ujeli smo nastop Majev v parku. Zelo nas je navdušil. Dan počitka se je prilegel. V postelji, pred spanjem smo si na you tube kanalu pogledali o Chichen Itzi in na novo motivirana sta zaspala ter naslednje jutro vstala brez težav. Ujeli smo bus pred sedmo in se še pred osmo postavili v dolgo vrsto za vstopnice.

 Notranje dvorišče našega hostla.

 Ulica kot na Komorih. Prisežem.

 Cenota Zaci sredi mesta. Je bila kar gneča in se nismo odločili za kopanje.

 Trgovina in muzej čokolade. Seveda smo si oboje ogledali in kupili nekaj priboljškov.

 V muzeju čokolade. Kakavova zrna so bila plačilno sredstvo, pitje kakava pa sveti obred.

 Predstave Majev so zvečer. Tale je bila odlična.

Chichen Itza

Chichen Itza nas je navdušila, očarala, pa tudi utrudila. Prišli smo tako zgodaj, da so trgovci šele začeli razporejati svoje blago po štantih, zato še niso bili zares v akciji. Slišali smo odmev ptiča, če smo zaploskali. Prešteli smo stopnice do vrha piramide (tiste za mesece, za letne čase in tiste za dneve) in si ogledali, kje se na solsticij ob sončnem zahodu od vrha piramide do dol splazi senca kot kačje telo. Občudovali smo številne stebre v dvorani stebrov, si ogledali cenoto, kamor so, glede na raziskave,  Maji obredno metali svoje žrtve – zmagovalce iger z žogo. Sprehodili smo se čez ogromno igrišče, največje iz časov starodavnih Majev, z rinkama previsoko, da bi se jih dalo ciljati z boki, s čudovitimi reliefi postavnih športnikov in bojevnikov na spodnjem zidu igrišča. Kače in gepardi, velika kamnita upodobitev igre križcev in krogcev. Nekoč je bilo vse to še v barvah. Največ v opečnato rdeči in razkošni zlati. Danes lahko le še tu in tam, skrito pod kakšnim stebrom in napuščem najdete ostanke barve. In med vso to zgodovino, med vsem tem duhom preteklosti, ki je na območju Chichen Itze, kljub trumam turistov, vseprisoten kot zrak, ki ga dihamo, potepuški psi. Lenobno spijo na soncu in se ne pustijo motiti. Kot čuvaji skrivnosti, ki ji ne bomo nikoli prišli do dna.

Vročina je naredila svoje, sprehod do druge cenote skozi »ulico stojnic« nas je utrudil. Upehani od vse močnejše sopare, smo se napotili k izhodu in od tam do Ik Kil cenote. Cenot je v Mehiki preko 6000 samo na Jukatanu. Maji so vedno, če se je le dalo, gradili naselja tudi v simetrični navezavi s cenotami (in postavitvijo zvezd!). Zanje so bile svete – sveti vodnjaki so jim rekli. V času suše so bile vir čiste vode, v času obredov žrtveni kraji (verjetno ne iste cenote)

 – zato sta tudi tisti dve, ki sta v Chicen Itzi, namenjeni le ogledom, ne  kopanju.

Dvorana stebrov.

 Križci in krogci po majevsko.

 Taka naj bi bila domovanja običajnih ljudi v času Majev.

 Cenota, ki je bila namenjena žrtvovanju.

 Največje igrišče za igre z žogo iz kavčuka v Srednji Ameriki s čudovitimi detaili ob strani.

Upodobitev športnikov, ki so igrali igro. Lepi :).

 Še druga cenota na območju Chichen Itze. Ni namenjena kopanju.

Ik Kil cenota je ena od najbolj znanih, priljubljenih in lepih. Nekaj k njeni slavi doda lega (bližina Chicen Itze), nekaj velikost in izgled.

Območje je zgledno urejeno in na podoben način kot Xel-ha, le da v precej manjšem obsegu: kabine za preoblačenje, tuši, trgovinica in restavracija, urejen dostop. Ik kil cenota je globoka in velika, zato do njene vodne gladine vodi kar nekaj mokrih stopnic. Pogled nanjo je veličasten iz vsake perspektive. Kot slapovi jo namreč ob stenah cenote obdajajo zelene viseče rastline, ki ji dajejo veličasten videz. Voda v tej cenoti je temna in kar malo strašljiva. Čeprav temna barva ne pomeni drugega kot to, da je voda zelo globoka.

Ljudi je bilo ob in v cenoti veliko. Najpogumnejši so skakali iz nekajmetrske višine. Videla sem, da je bilo otrokoma malce nelagodno. Zato sem šla v vodo prva. Adam mi je pogumno sledil. Nawal je pričofotala zadnja. Na koncu je šla zadnja tudi iz vode.

Plavati mrtvaka na sredi cenote in gledati modro nebo, uokvirjeno z zelenimi čipkastimi zavesami, je bilo eno od najbolj edinstvenih trenutkov našega potovanja. Vsaj zame. Moteči faktor je bila gneča.

Rio Lagartos

Naslednji dan smo se po več urni vožnji z avtobusom znašli v malem obmorskem kraju – Rio Lagartosu. Že takoj po prihodu v vas so nas navdušile ptice in prestrašili moški. Hec. Ptice na pomolih, pod pomoli, v vodi, na čolnih, v zraku. Galebi, pelikani, čaplje in druge lepe, meni povsem neznane vrste.

Moški pa, v gručah ali posamezno, v redni liniji ob obali kot stražarji območja ponujajo izlete s čolnom po laguni. Ponujajo jih tudi mimoidoči na kolesih ali motorjih. Ja, in tisti iz avta tudi, če se kateri že pripelje mimo. Preden smo našli hotel (»Mami, končno hotel! In televizijo imajo!«) smo dobili že preko deset ponudb. Z nahrbtnikom na rami in kovčkom v roki sem vse zavrnila. Hvala lepa, najprej si bomo malo oddahnili.

Situacija v Rio Lagartosu mi ni bila ravno pisana na kožo. Že tako sem precej cincala ali naj sploh zavijemo še sem. A želela sem si. Če bi imela ob sebi še eno odraslo osebo, bi z veseljem nalogo dogovarjanja za izlet v laguno preložila nanjo. Tako smo nekaj časa le sedeli v paviljonu ob vodi in opazovali okolico. Hkrati sem vedela, da se obirati v nedogled ne morem. Možak, ki nam je obljubil ogled lagune za ob treh, si je verjetno našel druge turiste , ki so bili pripravljeni iti takoj, ne šele čez uro ali dve, kot sem se z njim domenila jaz.

Podati sem se morala v gručo moških 150 metrov stran. Komunikacija v takih situacijah res ni moj adut. Nawal me je vprašala:

»Mami, a potem boš šla vprašat ali bomo kar sedeli tukaj in se dolgočasili?«

»Bi šla namesto mene ti?« Debelo me je pogledala in preverila kako resna sem.

»Jaz ne morem, ker sem otrok.«

»Saj res. No, saj vem. Bom šla, zato smo vendar prišli.«

Eden tistih trenutkov, ko moraš najti Xeno v sebi in se spopasti s situacijo.

Starejši moški s katerim sem se pogodila za ceno in dolžino izleta, je začel pripravljati čoln. Mi trije smo zlezli vanj. Nekoga mlajšega je poslal po bencin. Natočila sta bencin v rezervoar. Mlajši je skočil v čoln, Stari mi je povedal, da nas bo peljal mlajši. Da zna angleško in sploh obvlada vse potrebno. Počutila sem se nekako prevarano. Pa ravno sem se začela počutiti varno.

Mali je drvel skozi kanale in ni rekel nobene. Toliko o angleščini, sem si mislila. Potem smo se v plitvini ustavili pri pelikanih. Dva sta priplavala k nam. Vodič si je snel japanko in z njo zamahnil proti njima. Pelikana sta odprla svoja vrečasta kljuna in razširila peruti. Otrokoma se je iz ust izvil vzklik. Adam je poizkusil isto. Delovalo je. Zasmejali smo se in led je bil prebit. Pokazal nam je čaplje, flaminge, Pink Lagoon (ki, mimogrede, res ni tako pink kot na instagram fotkah, a je vseeno kul), pa male roza rakce, ki dajejo barvo flamingom in laguni. Namazali smo se z glino, se pol ure kasneje umili s toplo sladko vodo, ki je izvirala nekje ob robu enega izmed kanalov in zmotili počitek malega krokodila. Polni vtisov iz narave, zadovoljni in prepihani, smo drveli nazaj v pristan, v zahajajoče sonce in med temno sive oblake. Bližal se je božični večer.

Do naše hotelske sobe z razgledom na morje nam je že ob prihodu dišalo iz sosednje restavracije. Tja bomo šli, smo sklenili. Na topel in okusen božični obrok. Samo še stuširamo se in oblečemo. Ob mraku smo stopili na ulico in zavili k restavraciji. Ne moreš verjet. Stole zlagajo na mize. Več kot očitno je, da zapirajo. Prav, bomo poiskali drugo. Sprehodimo se po vasi. Kukamo v razsvetljene domove, okrašene s smrečicami, lučkami in obveznimi jaslicami. Tako kot pri nas, sklenemo. Preplavi nas občutek domačnosti, ki se je ne moremo dotakniti. Končno ugotovimo, da so vse restavracije zaprte. Hecamo se, da bomo na koncu še lačni na božični večer. Čez čas odkrijemo, da je odprtih nekaj trgovin. Zavijemo v eno in kupimo, kar lahko. Kruh je le tisti za prepečence, pa sir, čokoladno mleko, Nawal si izbere puding, za Adama salamo… Vrnemo se v našo hotelsko sobo in večerjamo. Ne tekne nam ravno.

»Pri babi bi bila boljša večerja« ugotovi Nawal.

»Pri babi bi bila stokrat boljša večerja« doda Adam.

Cancun

Zjutraj smo spakirali, pozajtrkovali in se odpravili proti postaji. Nikjer nikogar.  Na križišču je sedela starejša ženska. Nisem vedela, kdaj naj bi šel avtobus. Niti nisem spraševala. Jasno mi je bilo, da na božični dan  tudi tu stvari potekajo drugače. Na to me je opozorila že Aida. Rekla je, naj pazim, da kje ne obtičimo, ker na božični dan veliko stvari stoji. Mi smo imeli že prej tako splanirano, da smo bili ravno na praznik v najbolj odročnem delu Jukatana. Malo sem računala na kolektivos, a od ženičke na križišču sem izvedela, da kolektivos danes ne vozi, avtobus pa naj bi prišel – čez dobre pol ure. No, to je super. Počutila sem se, da sem zadela na tomboli. Ne dolgo. Čez čas se nam je pridružil še moški, ki je znal angleško. Avtobus naj bi zagotovo prišel. Morda čez kakšno uro. Čez cesto se nam je pri čakanju pridružil mlad par s kovčki. Čez pol ure še družina skandinavskih turistov. Zdaj nas je bilo že toliko, da o prihodu avtobusa ni moglo biti dvoma. Še smo čakali in ljudje so se nabirali. Ko smo že vsi postajali naveličani in nestrpni, se je le pripeljal. Olajšano smo se povzpeli gor, kupili karte in posedli. Najprej smo šli v sosednjo vasico San Felipe. Potnike smo pobirali pri vsaki drugi hiši. Nato smo se odpeljali v sosednjo vas. Avtobus je ustavljal na pet do dvajset metrov. Nadaljevali smo še v sosednjo vas. In še malo naokrog. Čez skoraj uro smo se znašli na točno istem križišču v Rio Lagartosu, kjer smo celo dopoldne čakali na bus. Nisem vedela ali naj se smejem ali jokam. No, dobro stran te  ture je bila, da smo si ogledali barvito vasico San Felipe (čeprav le skozi okna avtobusa) in pa, da po tistem nismo več oklevali. Avtobus ni več zavijal, niti se nismo več ustavljali. Imeli smo tudi dovolj časa, da smo v 45 minut vožnje z busom oddaljenem kraju še ujeli avtobus za Cancun.

V Cancunu smo imeli rezerviran apartma tik ob plaži. V mestu se nismo zadrževali. Veseli, da smo v apartmaju našli opekač za opečence, smo si jih hitro spekli in razdelili. Ja, tiste od božične večerje. Nepopečeni res niso najboljši. Iz Rio Lagartosa do Cancuna smo prečkali tudi časovni pas, kar pomeni, da se je v Cancunu nezadržno bližal večer. Hitro smo se preoblekli v kopalke in stekli čez cesto na plažo.  Še zdaleč ni bila tako lepa kot tista v Tulumu. Precej manjša in precej bolj polna je bila. Voda pa manj čista. Kljub temu smo z užitkom  še zadnjič počofotali v Karibskem morju.

Naši zvesti sopotniki brez potnih listov :).

Za konec: nekaj dejstev in drugih zanimivosti

V Cancun in nazaj smo leteli s Turkish Airlines prav iz Ljubljane. Karte smo dobili po izredno ugodni ceni (povratna na osebo 450 evrov), ki se ji še posebej Aida sploh ni mogla načuditi. Ponudbe za to ugodno ceno sem našla na strani Izlet na dlani, karte pa sem kupila pri agenciji Nomago, nekdaj STA. Tam sem kupila večino svojih letalskih kart. Hostle, apartma in hotel sem rezervirala preko bookinga. Planiranje mi je vzelo kar nekaj časa, a je bilo poučno in zabavno. Brez zagotovljenih prenočišč v državi, ki je nisem poznala, si nekako nisem upala tvegati. Razpon cen prenočišč je na Jukatanu zares velik in vsak lahko najde, kar išče. V prvem hostlu smo na primer plačali le 10 dolarjev po osebi na noč. Razmere so bile ceni primerne.

Jet leg sem sama izkusila prvič, ker sem do sedaj večinoma letela predvsem na jug. Nikoli tako daleč na zahod ali vzhod. Za tja je bil jet leg ugoden. Preko podaljšane noči smo prispeli v sončno dopoldne in že ob osmih zvečer popadali v posteljo. Tista prva jutra smo vstajali zgodaj, kar nam je, zaradi ogledov, prišlo prav. Ob vrnitvi je bilo težje. Domov smo leteli v noč, čeprav so naša telesa pričakovala dan. Let smo preždeli pred ekrani, saj nam res ni bilo do spanja. Naša noč se je končala s pristankom v Istanbulu, a po mehiški bioritemski uri bi morali imeti večer. Let v Ljubljano je bil kratek . Otroka sta v trenutku zaspala. Na Brniku sem ju morala »zvleči« s sedežev in na silo postaviti pokonci. Doma je prva omagala Nawal, ki je potem še nekaj noči vstajala ob treh ponoči, bila čisto budna in aktivna, ob popoldnevih pa je padla dol. Ko smo ravno ujeli ritem, je prišel novoletni večer in zaradi dobre družbe smo spet zamenjali noč za dan.

Mehiški psi: sprehajajo se prosto, kot v risanki Coco, ki sta si jo otroka pred odhodom večkrat ogledala. Posledica tega je, da smo na vsakih nekaj metrov, na primer na pločnikih, njihovi iztrebki. Spuščeni psi načeloma niso nevarni, čeprav je eden v Bacalarju napadel Aido in njeno mamo. Celo raztrgal jima je hlače. Bližnjo izkušnjo s psom je imel tudi Adam v Valladolidu. Tisti pes je čuval dvorišče, Adam ga je pozdravil z »Ola, amigo!« pes pa se je popadljivo zagnal proti njegovim nogam in mu pustil tudi odtis zoba. »Pa tak amigo!« je bila naša šala naslednjih dni. Pred psi, ki so čuvali dvorišča, pa smo se raje umikali čez cesto, na drugo stran.

To je nekako to od našega potepanja po Jukatanu. Obljubim, da bom imela ob naslednjem večjem potovanju s seboj fotoaparat, da fotke ne bodo posnete le s telefonom in ne bodo ostale povsem neobdelane kot tokrat. Sebi obljubim tudi, da bom do naslednje poti v špansko govorečo deželo znala več kot le deset španskih besed (ja, vem, nisem gledala dovolj telenovel, zdaj pa imam;).  Drugega ne morem nič obljubiti. Trenutno, ko pišem te zadnje stavke, je svet in mi z njim v domačem priporu.  Verjetno se bo, ko bo vsega tega konec, vrtel drugače in tudi potovanja bodo dobila neko novo, za zdaj še neznano dimenzijo.