MAŠA S HRIBA

 MAŠA S HRIBA

»Maša! Mi daš prosim tvojo številko?«

»Zakaj?«

»Da te obvestim, če bo vadba odpadla. Samo tvoje številke še nimam.«

»Aha, ja takoj. Ti jo napišem?«

»Ja. In… Imaš v soboto zvečer mogoče čas?«

»Me vabiš ven?«

»Ja.«

»Ne veš, da se igraš z ognjem?«

»Zakaj?«

Ostala sta sama pred telovadnico, vsi drugi so se že razkropili z armafleksi pod roko v novembrsko temo.

»Saj veš, moj sloves. Uničevalka moških, razdiralka zakonov, požigalka prijateljstev…«

»Nič ne vem in me tudi ne zanima.«

»Zdaj bodo dodali še: pedofilka.«

Nagnil je glavo nazaj in se glasno zasmejal. Malo je bil užaljen. Ima ga za mladiča. V tisočinki sekunde je pomislil, da bi se umaknil. Da bi odnehal. Zamahnil bi z roko in rekel, da se je samo šalil. Zaključil s »se vidiva naslednjič« in tudi on izginil proti svojemu avtu v vlažno temo. A v naslednjem trenutku se je zavedel, da ga samo preizkuša in da je le od njegove samozavesti odvisen končni razplet. Bo pogoltnil ego ali se mu bo uklonil? Odločil se je za prvo. Ni mogel iti dalje, ne da bi poizkusil.

Na njegove ure je prihajala redno, brez izjem. Že takoj na začetku sta imela manjši incident, a sta se potem oba nekako potegnila nazaj, ostala uvidevna. Kljub vsemu jo je čutil. Čutil je njeno energijo, če je hotel ali ne. Sevala je mir, včasih radost, včasih tudi bolečino. Ob koncu je vedno sevala iskreno, globoko hvaležnost. Nezavedno je pazil nanjo, a vaje je delala dobro, natančno, ni mu bilo treba pogosto priti k njej. Na zadnjem obisku je čutil, da se ne počuti najbolje. Celo uro je ostala v puloverju. V zasuku je imela stopalo čudno zvito. Podstavil ji je kvader in ji nežno popravil noge. Nič posebnega. Vsako uro so prihajali novi – večinoma ženske – in običajno jih je moral vsaj na začetku malo popravljati. Nič osebnega ni bilo v tistih dotikih. Z njegove strani je šlo zgolj za delo. Zavedal se je sicer, da z dotikom posega v njihov osebni prostor in da je od posameznikove senzibilnosti odvisno, kako to doživlja. Ona je vsakič zadrgetala, tudi če se je je dotaknil še tako brezosebno.

Po mesecu in pol mu je prišlo v navado, da jo je vedno, na videz povsem po naključju, čakal nekje v bližini vrat. Prihajala je med zadnjimi, pogledal jo je naravnost v oči, se ji nasmehnil, jo pozdravil in ji kaj rekel, če se je le česa domislil. Enkrat ji je podal kvader, drugič si ga je vzela sama.

Po vadbi, ko ji je popravil noge v zasuku in ji jih podložil s kvadrom, se mu je zahvalila, ker jo je ob koncu vadbe nehala boleti glava. To je razumel kot vzpodbudo in zdelo se mu je, da je zdaj na potezi on.

»V soboto zvečer pridem pote in mi boš povedala.«

»Kaj ti bom povedala?«

»Vse o tvojem slovesu.« Oba sta se zasmejala.

»Prav, a ne hodi pome. Dobiva se gori na hribu.«

Od doma se je odpravila najprej po asfaltu, nato desno po travnatem kolovozu in po stezi strmo v gozd. Hodila je hitro, kot da tekmuje. Malo višje, kjer se steza zravna in se ji z druge strani priključi še ena,  je zadihana obstala. Rahlo prepotena in rdeča v obraz je objela drevo in se naslonila nanj. Za trenutek je zaprla oči. Prisluhnila je. Slišala je šepetanje vetra v krošnjah, ptičje dialoge, tu in tam je počila vejica, na postajo v dolini je pripeljal vlak in se s cviljenjem ustavil. Potem je zaslišala prve korake. Lahkotne, hiteče, kot da teče. Pomislila je, da je pri njem vedno tako: lahkotno in tekoče.

Odprla je oči in se odlepila od mogočnega debla lepe bukve. Z dlanmi si je šla čez obraz, kot da bi želela preveriti, če je čist in pripravljen. Otrla si jih je v hlače.

Planil je čez rob, jo zagledal, žive oči so jo ljubeče in nagajivo pogledale, usta so se razlezla v nalezljiv nasmešek. Roke so se jima skoraj samodejno razširile in poljubljala sta se, še preden si je on oddahnil in zajel sapo. Zato sta morala poljub kmalu prekiniti. Pihnil ji je v obraz, da sta se zasmejala, vsak na eno stran. Nato je naslonil svojo glavo na njeno ramo in zdelo se ji je, kot da ji njegova vroča sapa segreva nadlahti s fenom. Njegovo srce je tolklo v njene mehke prsi, napolnjevalo ji je ušesa, da ni mogla več slišati ne ptic ne v vetru šepetajočih dreves. Ostala sta tako nekaj trenutkov, nato pa sta se z roko v roki, v složnem koraku, pognala višje v hrib. Težko mu je sledila, a je dala vse od sebe, da je ne bi imel za šibko.

Odkar sta se takole dobivala, svojega telesa skoraj ni prepoznala. Imela je več kondicije kot v svojih najboljših letih. Vsak dan znova se je čudila sposobnostim svojega telesa. Sama se ne bi nikoli prignala tako daleč. Rada se je gibala, a nikoli s tako silo. Antišportnica, ki je zahajala v naravo na sprehode in v hribe zaradi lepote, občutkov sreče in pomirjenosti. Ne pa zaradi kakršnihkoli športnih rezultatov.

On drugače kot teči skoraj ni znal. Drugače kot gnati telo čez sebe, izven namišljenih in resničnih meja, ni znal. Šele tam, čez mejo, je naletel nase, na golega sebe, na notranji mir. Že po prvem srečanju sta spoznala, da se bosta oba morala prilagoditi, a začuda jima to ni bilo težko. Skoraj tekla sta gor, do vrha hriba in še malo čez, stran od poti, globlje v gozd, do male jase, skrite človeškim očem. Legla sta v mlado spomladansko travo in dihala. Zrla sta si v oči, ne da bi spregovorila besedo. Učil jo je dihati, z dihom umiriti svoj um in nadzorovati svoje telo. Učil jo je voditi občutke po telesu, jih stopnjevati in nato ob pravem trenutku sprostiti ter podeliti z njim v ekstazo, ki ju je ponesla k vrhovom smrek in med oblake, ki so se pasli po nebu.

Spet drugič sta se čisto spontano ljubila na kupu suhega listja, ki je ostalo v kotanji od jeseni. Klepetala sta sproščeno, skupaj s pticami, o vsem mogočem, kar se jima je dogajalo med tednom, ne da bi se kdaj koli resneje ozrla v svojo preteklost ali prihodnost.

Vedela sta, da ju nimata. Ne preteklosti, ne prihodnosti. Da imata le ta trenutek, ki ga morata izpiti do konca, užiti do zadnje kaplje. Vsaj njuni duši sta vedeli, da je to vse, kar imata. Sama pa sta si zatiskala oči in na veke potresala zlati prah, da se jima ne bi bilo treba zazreti v brezno, ki ju je čakalo, zarezati z nožem v meso, ki je bilo že zdaj razbolelo od groze pred ločitvijo.

Ko je Maša nekoč, na vlažno in oblačno petkovo popoldne vendarle malenkost odprla težke veke in stresla z njih nekaj zlatega prahu, se je slišala reči: »Ko boš srečal tisto pravo …«

»Ti si tista prava!«

»To praviš zdaj. Ko jo boš srečal, ali kogarkoli drugega, ki te bo pritegnil, samo pojdi. Pojdi in se ne oziraj name. Lahko mi prideš reči adijo, me poljubiš in objameš v slovo. Ni pa nujno. Samo pojdi in bodi srečen.«

»S tabo sem sreč…«

Zadnjo besedo mu je s poljubom snedla z ustnic. Staknila sta se z nosovoma in s čelom. Z rokami sta se prepletala in tako močno objela, da se je zdelo, da se bosta spojila, zlila drug v drugega, čisto zares postala eno, eno samo bitje, z licem razmočenim od solz.

Bil je njen učitelj in ona njegova učenka. Bila je njegova modrost in on njena lahkotnost. Bil je razum in obvladanost, ona pa vrelec emocij v kombinaciji z zrelostjo. Bila sta jin in jang in svet ju ni prenesel. Najprej nekajkrat ni uspelo njej. Otrok je bil bolan, začela je z dodatnim izobraževanjem in teden se jima je izmuznil mimo. Potem se je on odločil, da bo storil korak naprej. Želel je, da se pokažeta svetu. Posvarila ga je, da raje ne. Da še ni čas, čeprav je v sebi vedela, da nikoli ne bo. Odziv domačih ga je streznil. Njen sloves je bil resničen, ni se šalila. Svet si ga je začel jemati nazaj iz njunega gozdnega vesolja in čeprav je bolelo oba, sta se ločila brez drame in brez velikih besed.

Ni je več videl. Slišal je, da se je odselila. Da je odpotovala. Nihče ni znal povedati, kam. Govorili so, da ji je mlad ljubimec iz domačih logov strl srce. Da je zato šla. Še dobro, da jim nikoli ni verjel niti besede.